Začetek

aHR0cDovL3d3dy5mcmVlbG9nb3NlcnZpY2VzLmNvbS9hcGkvbWFpbi9pbWFnZXMvMWorb2psMUtPTWtYOVd5b2ZCZTQzRDZraHZPQnFoSkhrQnJia21BeUszVWMrQTVva3lNcmhQWnU4Zjg9Evo ga….še eden izmed toliko blogov o zdravem življenju, hrani, vadbi in podobnih stvareh. Informacije o tem v današnjih dneh že poplavljajo in utapljajo naše možgane, da ne govorimo o reklamah, ki jih slišiš vsaj enkrat na dan hote ali nehote.

Ampak jaz sem se z zdravo prehrano in vadbo ukvarjala že kakšno leto, dve, mogoče tri, preden je postalo to tako popularno (vsaj pri nas). Leta 2010 sem začela, se mi zdi. Kot 17-letna dijakinja.

Razlog je bil ta, da sem želela izgledati bolje, izgubiti ene 4 kile, imeti malo boljše ocene pri telovadbi (pa tudi drugje), preteči Cooperja, namesto prehoditi… Nisem bila zadovoljna sama s seboj, res ne. Že od osnovne šole, mogoče celo vrtca, od nekdaj, v glavnem. Morala sem nekaj narediti.

Začela sem z nekaj spremembami v prehrani. Prej se nisem nikoli ukvarjala s tem, kaj je zdravo in kaj ne. Moja najljubša hrana je bila pica. Vsak dan bi jo lahko jedla. Testenin sem tudi pojedla ogromno, za zajtrk sem jedla sladkarije, pa še čez dan kakšno. Mesa nikoli nisem imela rada. Sovražim ga že od nekdaj. Vendar sem ga kot otrok morala jesti in to je bilo izvedljivo samo, če je bilo to meso čimbolj “zakamuflirano”, se pravi zmleto ali ocvrto ali kakorkoli predelano, drugače nisem jedla. Zelenjava je bila le kot priloga, niti ne vsak dan. Na sadje se pa itak nihče ni spomnil, ker ga moji družinski člani ne jejo. V glavnem, ja, kot najstnica sem živela na “junk” hrani. 51 ali 52 kg, kar je bila moja najvišja teža (visoka sem le ubogih 158 cm), je bilo še malo glede na moj kup slabih navad.

Naredila sem nekaj sprememb. Nisem imela dosti znanja, informacije sem pridobivala sproti. Vsi vemo, da je zelenjava zdrava in ima zelo malo kalorij, sadje tudi, kruh je bolj zdrav, če je polnozrnat kot bel… S temi stvarmi sem nadomestila vse nezdravo. In začela piti vodo. Kmalu za tem sem izvedela, kaj so to kalorije in da jih moraš več porabiti kot pridobiti, da shujšaš. Pregledovala sem vse embalaže, da poiščem kalorično vrednost in pazila na to, da pojem čim manj. In še te morajo nekako ven. Tako da sem kljub večnemu sovraštvu do telovadbe vsak dan pol ure telovadila na domačem orbitreku, enkrat na teden pa sem še aerobiko obiskovala nekaj časa (takrat ni nihče govoril, da ni dobro delati samo kardio). Več kot toliko se mi res ni dalo. Shujšala sem približno 10 kg v pol leta. Meni se je zdelo kar v redu. Mojim doma pa niti slučajno ne, saj so sumili, da imam anoreksijo (poleg tega smo se malo kregali, ker sem se odločila postati vegetarijanka). Res, da sem mogoče malo preveč “padla notri” v to hujšanje, vendar nisem imela nobene oblike motnje hranjenja. Noben dan nisem bila brez hrane, zbolela nisem nikoli, celo koncentracija se mi je izboljšala – lažje sem se učila in moje ocene so bile spet odlične. Bila sem lepša, uspešnejša, dobro sem se počutila, kasneje sem celo vzljubila šport (razen iger z žogo, teh res ne maram).

Enkrat lansko leto so se pa stvari obrnile. Kar naenkrat sem ugotovila, da nimam več ciljev, za katere bi se trudila, prav tako nobenih novih dosežkov, na katere bi bila ponosna. Ugotovila sem, da me moja študijska smer (razredni pouk) več ne zanima in sploh ni primerna zame. V prvem letniku mi je bilo vse skupaj še všeč, imela sem skoraj samo desetke brez pretiranega mučenja in tako bila najbolša študentka na fakulteti, vendar je praksa pokazala, da za ta poklic ni najpomembnejše znanje, ampak osebnostne lastnosti. S svojimi pa bom res težko funkcionirala. Rečem lahko, da je moj faks hkrati prelahek za moje sposobnosti, hkrati pa bom pri nekaterih nalogah vedno med manj uspešnimi. Svoje mnenje o poklicu učitelja sem spremenila: zdi se mi, da teh ubogih ljudi nihče ne ceni. Redki so zares dobri, toda tisti imajo nekaj v sebi. V vsakem otroku vidijo sposobnosti in jih vodijo do uspeha. Učenci jim dajejo energijo in voljo do dela, tudi, če je naporno in stresno. Meni so pa otroci to še odvzemali. V bistvu nikoli nisem trdila, da imam rada otroke. Včasih so nekateri v redu, no. Nisem pa veliko v stiku z njimi. Nimam te želje. Še svoje ne vem, če bi kdaj imela. Bolj ne kot ja. Sploh ne vem, zakaj sem šla to študirat. Napaka (pa saj jih vsi delamo, smo ljudje). In ne misliti, da sem slaba oseba, če ravno ne obožujem otrok.

Malo sem zašla iz teme, kajne? Da se vrnem k mojemu hujšanju oz. večnemu trudu in odrekanju, da bi bila lepša: čez nekaj časa sem se nehala bati hrane. Tudi vedno več novih informacij (tudi od ljudi, ki sem jih zares poznala in telovadila z njimi) sem slišala o tem, da je potrebno jesti celo na tri ure, obvezno jesti po vadbi, ne izpustiti obrokov…malo so “strašili” okrog s prehranskimi dopolnili, ki jih tu ne bom imenovala. Nekaj časa sem jih uporabljala in zanje zapravila veliko denarja, ker sem malo naivna in mi je težko reči “ne”.  Več o tem mogoče v kateri od prihodnjih objav. Nekaj časa sem jedla “non stop” in se mi ni poznalo. Še vedno sem bila ena suhica. Ni bilo več potrebe, da bi se odrekala. Junk hrana me ni mikala, ker se mi naravnost gabi, ampak za sladke stvari, posebej vse, kar vsebuje čokolado, se nisem prikrajšala. Žal te taka hrana hitro “zasvoji”, želiš si zmeraj več in želiš jo skozi in telo ti ne daje znakov, da je dovolj. Nekaj ti govori, da se ustavi, vendar ne gre. V glavi imaš sporočila “Za to ti bo žal.” in ” Ni vredno uničiti si telesa, za katerega si se toliko trudila, le zaradi takih neumnosti.”, ampak ne pomaga.

Moji grehi so se začeli nalagati in kar na lepem sem ugotovila, da imam ene 4 kile, ki morajo iti proč. Vendar so še sedaj tu, čisto vse. Izgubljena sem med vsemi temi informacijami: Malo maščob ali veliko? So ogljikovi hidrati res slabi? Zakaj jih moraš ene dneve jesti, druge dneve pa jih močno zmanjšati? Ali so res žita slaba – čisto vsa? Pojavila se je celo ugotovitev, da ni dobro jesti 5-krat na dan, ampak 2-krat do 3-krat. Diet in raznih teorij je toliko, da bi lahko vsak dan v letu sledila eni. Pa še bi jih ostalo.

Poskušam nadzorovati svojo prehrano, vendar se ne morem navaditi na vodenje dnevnika, včasih sploh ni mogoče oceniti količine hrane in poiskati ustrezne stvari, da bi vnesla v aplikacijo. Tolikokrat si obljubljam, da bom jedla le kadar je potrebno in kolikor je potrebno in brez čokolade, ker ne morem pojesti samo enega koščka (samo eno čokolado pa ja). So dnevi, ko se vsega strogo držim, so pa tudi dnevi, ko se mi čisto strže in bi jedla vse, kar vidim (še vedno so prepogosti).

Športa ne sovražim več. Ko je primerno vreme in temperatura, tečem. Letos sem pretekla svoj prvi polmaraton. V fitness hodim redno. Včasih delam tudi Insanity ali Focus T-25. Vsaj 4-krat na teden nekaj delam. Ampak včasih nimam prav nobene energije in delam zgolj zato, ker imam ta dan čas iti v fitness in bi se počutila krivo, če ne bi naredila nič. Kakršnekoli večje spremembe svojega izgleda na bolje ne opazim, kljub tem treningom. In na gibanje se še zdaleč ne spoznam toliko kot na prehrano. 😦 Očitno se trudim še premalo pa hrano bom morala urediti, ja.

Blog sem ustvarila z namenom,ker rabim nekoga, ki me spremlja, da naredim kaj koristnega. Sama bi počela samo tisto, kar mi v nekem trenutku paše in kar je lažje. Malo podpore mi bo prav prišlo. Pa tudi pisanje ima pozitivne učinke glede tega. O sebi bolj in drugače razmišljaš. In blogi so kul. Tiste, ki so mi všeč spremljam in redno berem. Mogoče bi si svojega morala umisliti prej, vendar sem imela pomisleke glede tega, da ne bo nihče bral, da se mi ne bo dalo, da mi bo zmanjkalo tem za pisanje, da nisem zanimiva… Čeprav sem dobra v pisanju, tega nisem nikoli zares počela, če ni kdo zahteval od mene. Poskusim lahko. Zna biti, da mi bo še všeč. 🙂

Dobrodošli vsi, ki želite brati. Spremljajte, komentirajte, lajkajte, dajte mi kakšen feedback, bom ful ful vesela. Tokrat sem bila res dolga. Ne skrbet, v naslednjih objavah vas bom manj mučila z branjem 🙂

aHR0cDovL3d3dy5mcmVlbG9nb3NlcnZpY2VzLmNvbS9hcGkvbWFpbi9pbWFnZXMvMWorb2psMUtPTWtYOVd5b2ZCZTQzRDZraHZPQnFoSkhrQnJia21BeUszVWMrQTVva3lNcmhQWnU4Zjg9

Advertisements

3 thoughts on “Začetek

  1. Evelina says:

    Tina, si to ti? (: Končno si se pridružila k blogerski sceni. Zelo vesela zate. Končno berem tudi tvojo zgodbo in vsekakor te bom spremljala in podpirala. Mislim, pa da ti sploh ne rabiš pretirano pazit, si prava suhica in prava lepotička, samo ohranjaj svojo težo, se gibaj in uživaj v v gibanju, da se boš boljše počutila, bila bolj skoncentrirana itd. Vse ostalo bo potem prišlo zraven in vsekakor poslušaj sebe. Kaj paše tebi in tvojemu telesu.
    Se beremo (;

    Liked by 1 person

    • tina s. says:

      Čau 🙂 Hvala! Ful sem vesela, ker si se oglasila. Kako si kaj ti? Menda si se odselila nekam daleč. Moram kaj bolj spremljati, da bom na tekočem 🙂

      Like

  2. Evelina says:

    Malenkost! Jaz pa sem vesela, da lahko spremljam tvoj blog, vedela sem da enkrat boš začela, samo vprašanje časa je bilo. (: Ja, kaj ne veš tega? To bo že skoraj eno leto počasi… Si pa res malo zadaj 😛 hihi.. Vidim da ti si pridna pri pisanju bloga, grem zdaj prebrat še ostale objave (: Sončka 😀

    Liked by 1 person

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s